Vojna

V zadnjih obdobjih sem opazoval “junaško” nastrojene mladce, ki obožujejo vojno in romantično lik vojaka kujejo v zvezde. Na žalost jih na koncu preveč pristane med mrtvimi in razen redkih hitro odidejo v pozabo. Pred tem pa se vrnimo na realna tla. Vojna je posel. Vojaška industrija ima najbolje razvito strogo strukturo odnosov in vrhunski marketing, ki mora skrbeti prav za to, da naivni mladci v vojni vidijo romantiko in so za sprejetje v tak “častni” sistem pripravljeni narediti vse. Takšen pogled se zelo prefinjeno privzgaja od rojstva naprej. Sistemi uporabljajo vse možne pristope – od religij, medijev, družbenih statusov, šolskega sistema, športa, hobijev … Vse mora delovati za isti cilj. Mladim mora privzgojiti lažno čast in ponos ter željo, da lahko s svojim življenjem branijo domovino. Pa jo res?

Začnimo pri nastanku vojne. Običajno je vojna vnaprej načrtovana, pripravljena in dogovorjena. Gre za preizkušeno formulo ponovnega zagona gospodarstva in podreditve ljudske množice, ki je v strahu za preživetje pripravljena ubogati gospodarja. Takšen pristop so doslej uporabili predvsem voditelji, ki svoji vlogi niso dorasli in so iz strahu za svoj položaj utišali vse, ki so razmišljali drugače. Da se vojna lahko prične, je potrebno nakopičiti sredstva, tako osnovna kot tehnološko najnaprednejša in vojna je tisti čas, ko se vsa ta nakopičena sredstva porabijo. Kreatorji projekta se iz udobnih foteljev, s konjakom in cigaro v roki, ob spremstvu (pre)mladih deklet odločajo, kakšen izziv bodo še postavili mladim moškim, da lahko izkažejo junaštvo in preizkusijo najnovejšo tehnologijo za uničevanje življenja. Na drugi strani ostajajo ženske same z otroki, starci in morajo skrbeti za dom, zemljo, preživetje. Izpostavljene so napadom, posilstvom, ropanju. V resnici so vzdrževalke življenja prepuščene sebi z vsem bremenom preživetja družine v najtežjih razmerah. Medtem pa mladi junaki bruhajo od slabosti in izmučenosti v strelskih jarkih, pobirajo ostanke razmesarjenih soborcev, podelani, poscani in smrdeči tresočih se rok usmerjajo puško v smer sovražnika in upajo, da je smer prava. Zelo veliko vojakov umre od “prijateljskega ognja” soborcev. Borci v prvih linijah fronte pogosto molijo, da so pripadniki njihove artilerije dovolj trezni, da pošljejo granate na nasprotnike in ne na njih. Sam sem doživel na vajah v vojski, ko smo preigravali pehotne taktike boja, precej resnično sliko. Na srečo smo imeli samo manevrsko strelivo. Ko smo se soočili v dveh nasprotnih skupinah, je zaropotalo. Prej kot v pol minute je nastal popoln kaos in ozračje je postalo temno sivo od dima. Nisi videl in slišal nikogar okrog sebe. V nekem trenutku sem začutil nekoga ob sebi, a ga nisem videl. Malo se je dim razredčil in nakazal sem smer hoje. Še vedno nisem vedel, kdo je ob meni. Nato je zapihal bočni veter in odnesel dim. Šokiran sem videl, da je bil vojak, ki je z menoj hodil z ramo ob rami, iz nasprotnega tabora. Srečen sem bil, da je v tistem trenutku poveljnik zapiskal konec vaje. Verjemite, da v tem dogodku ni nobene romantike in sem se pošteno zamislil nad vsem skupaj. Predvsem ne vidim v vojni nobenega smisla. Na koncu kreatorjem v foteljih začne zmanjkovati sredstev, vojske in se odločijo zaključiti igro. Ženske z otroki pokopavajo razpadajoča trupla in kosti ter postavljajo preskrbo na noge. Preživeli borci pa se največkrat vračajo domov kot fizični in čustveni invalidi, ki ne pripomorejo družbi kaj dosti in so le dodatno breme. Zato bom vedno trdil, da je za izogib vojni potrebno narediti vse. Če se dva v moji bližini stepeta, je treba umiriti oba, predvsem pa jima je treba postaviti jasno mejo.

Usmeriti se je potrebno v razvoj. Izraba obnovljivih energijskih virov bi že zdavnaj morala biti izvedena. Izboljšati moramo infrastrukturo, poskrbeti za oskrbo ter intenzivno vlagati v odnose in psihično zdravje. Storitve in skrb za dobro počutje lahko zaposlijo dober del družbe in pripomorejo k zmanjšanju nestrpnosti. Pomagajmo drug drugemu razumeti notranji boj in si dajmo potreben prostor, da se vsak pomiri sam s seboj. Zaključil bom pa kar s Konfucijevo modrostjo, ki pravi: “Ko srce utripa skladno, je zasebno življenje urejeno. Ko je zasebno življenje urejeno, je harmonično družinsko življenje. Ko je družinsko življenje urejeno, je spokojna država. In ko je spokojna država, se svet umiri.”

P.s.: dobrodošli na svetovanja, terapije in delavnice …