Moja temna plat

Že dalj časa sem se spraševal, kaj se v meni dogaja, da mi cel svet kaže agresijo, prisilo, blokade, manipulacije, laži, izsiljevanja, vojne, odpovedovanje duši … Nikakor nisem mogel pozornost usmeriti nase in normalno ustvarjati. Večkrat mi je bila pod nos postavljena izjava, da se moram soočiti s svojo jezo, pa nikakor nisem mogel do nje.

A je prišel dan, ko sem začutil, kako mi temna moška senca stoji na desni nogi, me stiska za desno ramo in me z velikim nožem zabada direktno v pas. Občutek sem imel, da je višja od mene. Bolečina v pasu nikakor ni popustila. Milena mi je svetovala, naj se poglobim v ta temni del in pogledam, kaj je v njem. Takoj mi je bilo jasno, da je to moj bes in srd. Začnem gledati razloge za nastanek tega dela sebe. Skozi mene se zlije kup spominov iz otroštva. Povsod same prepovedi izražanja in čutenja jeze. Nisem smel bit jezen niti doma, niti v šoli, Cerkev pa je jezo celo označila za greh. Za trenutek sem se zamislil, koliko svojih stvari in izkušenj sem izpustil zaradi naučene prijaznosti in potlačenega besa. Neštetokrat sem utišal lastne želje, hrepenenja in celo svojo identiteto. Najbolj so me spravljale v bes laži, zahrbtne igre in poniževanje ter norčevanje iz mojega razmišljanja. Vedno sem si nadel masko prisilne prijaznosti, a v sebi sem vse tiste manipulatorje in nespoštljive na kakršenkoli način že uničil, bil totalno krut. Ker tega dela nisem nikoli izrazil, se je ta energija začela obračati proti meni.

Skozi možgane mi je zletelo vprašanje, kaj sploh predstavlja tisti del mene, ki je hotel, da sem prijazen in kaj je v resnici moja duša. Tedaj zagledam dve postavi. Ena je bila tista, ki so jo sprogramirali in oblikovali drugi, da ne bi občutili strahu, sramu in krivde zaradi njihovih lastnih dejanj in hotenj. Večino časa sem sledil tej podobi. Vedno sem bil zaradi nje potiskan proti robu. Nisem čutil niti lastne vrednosti, niti spoštovanja. Pa se obrnem proti drugi postavi v sebi. Zagledam zelo svetlega in velikega angela. Mirno mi reče: “Končno se vidiš.” Vprašam ga, če je res greh biti jezen. Razložil mi, da že celo življenje čaka, da sprejmem in izrazim ta del sebe. Celo spodbujal me je – če hočem živeti sebe, bom moral izraziti vso to jezo, jo dati iz sebe ven. Obljubil sem si, da bom to naredil, a nisem mogel umiriti misli. Odšel sem pod tuš. Zagrabil me je strah. Glede na moj morilski bes sem se vprašal, od kje ta strah prihaja in če je sploh moj. Pokazal se mi je tisti umetno ustvarjeni del mene. Takrat mi je postalo jasno, da so vsi ti strahovi v resnici strahovi vseh tistih, ki so me ves čas poskušali spreminjati in iz mene narediti nekoga prijaznega, da lahko na moj račun še naprej igrajo igrice v ozadju. Nič več. Vsak naj se sooči sam s sabo in naj sprejme odgovornost za svoja dejanja. Jaz dejanja drugih ne odpuščam, ker niso moja odgovornost. Jih predajam usodi, če igrajo nepošteno. O, ja. Zdaj pa sem jezen. In svetloba me pri tem podpira in samega sebe sprejemam, duši spet dovolim vstopiti v telo.